Naš veliki Zakaj

Obdobje globalizacije je privedlo do najradikalnejšega povečanja medsebojne soodvisnosti posameznikov in skupnosti v zgodovini. Tako rekoč ni skupnosti, upoštevajoč tudi lokalne, ki bi bila imuna na posledice procesov, sproženih na tisoče kilometrov stran. Številni od teh družbenih procesov – politični, ekonomski, kulturni, ekološki in drugi - so po naravi in posledicah globalni. Pandemija covida-19 in vojna v Ukrajini sta le najbolj brutalna primera. Kljub temu, da smo povezani bolj kot kadar koli prej, tudi prek interneta in na njem temelječih storitev, se v osnovi vse bolj oddaljujemo drug od drugega.

Skupnosti so vse bolj zanemarjene, prav tako njihovi pravi interesi, njihova produktivna komunikacija za združevanje okoli skupnih idej pa vse bolj šibka. S svojim udejstvovanjem želimo omiliti vse večjo odtujenost, ki obstaja v navedenih strukturah.

Odzivanje na izzive, ki jih postavlja globalizacija, preprosto presega zmožnosti posameznikov, tudi najmočnejših in najbolj nadarjenih. Izzivi zahtevajo pravočasno in ustrezno ukrepanje najširšega kroga ljudi, skupnosti, organizacij in institucij.

Dejanja je torej treba oblikovati in začeti izvajati v sferi javnega, ne zasebnega življenja.

Družbena omrežja in avdiovizualni mediji so, ravno nasprotno, večinoma polni vsebin, ki spodbujajo posameznike, da se osredotočajo nase, kakor da je to njihova najpomembnejša življenjska naloga. Močan vtis je, da je v interesu mnogih vplivnih oblastnikov, da čim več ljudi odtujijo od svoje skupnosti, družbe in države. Takšni posamezniki lahko ukvarjanje z aktualnimi družbenimi vprašanji nato prepustijo »nekomu, ki za to skrbi«, sami pa izpolnjujejo svoj namen »s posvečanjem sebi« skozi vsebine s področij zdravja, lepote, športa, socialne inteligence, dela, podjetništva, psihološke samopomoči, družinskih odnosov, intimnih odnosov, urejanja bivalnega prostora in drugih tem, v katerih so ljudje obravnavani kot izolirani posamezniki – monade.

Po vseh relevantnih raziskavah takšen model večini ne prinaša izpolnitve niti uspeha na omenjenih področjih, temveč zgolj obsedenost in dodatno odvisnost od socialnih omrežij, pa tudi osebno izolacijo in odtujenost od kakršnega koli kolektiva, družbeno pasivnost in nekompetentnost ter dovzetnost za manipulacijo. Kakovost in rezultati procesov v javni sferi so v prvi vrsti odvisni od instituta nadzora. V demokratični družbi ima ljudstvo pravico do nadzora, zato se moramo prebivalci okrepiti in naučiti, kako ta nadzor izvajati ter s tem opredeliti cilje, h katerim stremimo. Poučiti se moramo o realnih ciljih v določenem družbenem okviru in o uresničljivih primerih dobre prakse v šolstvu, zdravstvu in na vseh drugih področjih, ki so življenjskega pomena.

Cilj in naloga

  • krepitev kritičnega mišljenja,

  • povečanje ozaveščenosti o nadzornih mehanizmih,

  • krepitev socialnega kapitala, povezovanja in odnosov med ljudmi, ki imajo skupne interese,

  • udejstvovanje in izobraževanje, katerega cilj ni biti proti nekomu, temveč za reformo, ki se bo začela s samo spremembo zavesti.

Mnogi akterji se seveda želijo izogniti ali minimalizirati odgovornost javne sfere. Toda ne smemo dovoliti, da glas, ki smo ga na volitvah nekomu zaupali, zmanjšuje odgovornost za dejanja in odločitve, ki jih sprejema.

Potrebujemo stalno budnost in zavest državljanov, da bi nekdo na javnem položaju vestno opravljal svoje naloge. Seveda pa potrebujemo tudi institucije, ki bodo popravljale posledice nevestnih dejanj oblasti.

Skupna osnova za delovanje je mogoča le, če medsebojno komuniciramo in stopimo skupaj.

Povsem mogoče si je predstavljati ministra katerega koli resorja, od katerega je v veliki meri odvisno naše življenje (šolstvo, zdravstvo, obramba, kmetijstvo ...), da veliko lažje vodi resor tako, da ne prinaša pozitivnega učinka na kakovost opravljenih storitev uporabnikom (dijakom, študentom, bolnikom, kmetom ...), namesto da bi se za to namenjen (naš) denar kakovostno porabil. Takšnih ministrov in drugih funkcionarjev, ki želijo in pogosto uspejo opravljati naloge brez ustrezne izobrazbe, izkušenj, jasnega načrta in visoke poklicne etike, si je mogoče predstavljati od občinske ravni do Evropske unije. Zato moramo tisti, ki živimo v družbah, ki jim tovrstni vladajo, določiti kriterije, ki jih morajo izpolnjevati. Seveda obstajajo tudi poslovni krogi, ki jim politika tovrstnih nosilcev politične moči in prevlada najbolj aktualnih vsebin na družbenih omrežjih in v medijih, ki demotivirajo aktivizem in vladni nadzor, finančno koristi. Obstajajo pa tudi medijski akterji, ki realizirajo njihove interese in ne interesov ljudstva, ter s tem zavestno drobijo javni medijski prostor.

Kako se temu zoperstaviti?

Le in samo s širjenjem kroga opolnomočenih posameznikov, ki jih zanima definirana politika ali vsaj tistih nekaj njenih segmentov, ki se jih neposredno dotikajo, ter tudi s krepitvijo kritičnega mišljenja in osveščanjem različnih mehanizmov odtujitve, da se zavemo možnosti njihovega preseganja in spremenimo vzorce. Da bi lahko obvladovali procese, ki nas zadevajo, in vplivali nanje, moramo izstopiti iz svoje ozke zapredenosti v zasebno sfero. To nikakor ne pomeni odpovedati se uresničevanju in razvijanju svojih zasebnih interesov, temveč spodbujati zavedanje, da vsak sam ne zadostuje za razvoj. Posamezniki morajo nato osvojiti osnovna znanja in veščine, ki so potrebne za nadziranje oblasti in omogočajo vplivanje nanjo – od institucionalnega okvira, v katerem potekajo družbeni procesi, do vsebine konkretnih politik – ter se organizirati in aktivno sodelovati pri sprožanju družbenih procesov. Posamezniki, ki niso organizirani v skupine, so osredotočeni izključno nase in tako nenaklonjeni druženju, javnemu komuniciranju ter usklajevanju z drugimi, zato so idealne žrtve zlonamernih in nenadzorovanih oblasti, podjetij in medijev, ki jih obvladujejo. Tudi če ali ko se tega zavejo, brez ustreznega znanja in veščin ne vedo, kako se na to odzvati, na koga se obrniti in na kakšen način. Neustrezne reakcije pa jih praviloma izčrpajo in pahnejo še globlje v odtujenost in spravo z obstoječim stanjem.

Misija Centra za politično opolnomočenje je izobraziti in opogumiti čim širši krog posameznikov in skupnosti za vstop v polje javnega delovanja.

Torej, politika je naša in za nas, zato mora biti od nas. Povedati moramo, kakšno zdravstvo, šolstvo, kmetijstvo, infrastrukturo, davčni sistem ipd. želimo in prevzeti pobudo v tej smeri tako, da izkoristimo številne možnosti, ki nam jih ponuja demokratični državni sistem. Od oblasti moramo zahtevati, da ustvarja in izvaja kompetentno politiko ter da uresničuje naše potrebe in interese, ne lastnih ali interesov nosilcev gospodarske moči.

Kontaktirajte nas

Spoštujemo vašo zasebnost.